petek, 26. julij 2013

ZLOGLAŠEVANJE - zadnja runda odprtih odgovorov zmagovalcu N'Toku


Dogola


Dragi N'Toko,

hvala za part deux (ex machina). Medtem ko se moji srbeči prsti potapljajo v tipkovnico, me v kotičku razpoložljivega uma kljub temu skrbi, da sva postala predvidljivo holywoodska in da bo zato izplen nadaljevanja slabši. Nima veze. Končajva že s tem.

No, če so tebe klicali k raztrgu kapitagliste Bagole in k šiljenju čekanov namesto svinčnika, so mene pozvali k neukvarjanju s to nezaustavljivo, a hkrati nepremakljivo debato in me spraševali o tem, kdo sploh je ta N'Toko. Eni so celo mislili, da si temnopolt in ne priviligiran beli moški. Tako oba živiva v utvari, da sva relevantna lika. A zdaj morava vseeno biti za zgled. Vsaj pri nivoju debate, pri čemer je večini spremljevalcev ta najina zagmašnost očitno bolj všeč od zagamanosti.

Najprej mi dovoli delitev javnosti po moje. Če so včasih bili pankerji in šminkerji, so pa danes hejterji in lajkerji. To je, kot se za oglaševalca spodobi, banalna razdelitev, saj bodisi predvideva, da je ideološki naboj pankerjev kar izpuhtel, ali to, da se lahko sleherni dandanašnji hejter, ki na časovnice izbruha svoj črni žolč, okiti z duhom (pravih) anarhistov. Šminkerji oz. lajkerji smo pa itak kot zlati prinašalci. Rep sem in tja v frekvenci ventilatorja, sopihajoč jezik vedno na voljo za prijazen obliz, sposobnost razumevanja, zakaj smo kregani, ko se podelamo na sredino Trga revolucije, pa blizu nič. Jaz sem torej zlati prinašalec kapitalizma, ti si žolčebruh kritične javnosti. Prvi ima božanjski kompleks in si želi samo božanja, slednji pa prvega želi prevzgojiti s palico. Jaz bom zmagal, če me bodo božali, ti boš zmagal, če me ne bodo.

Zato je zmaga tvoja. Sam si za potrebe debate, za katero si napovedal, da boš šel na vse ali nič, namreč zvito uporabil pojma dobro in zlo. Progo si si torej zakoličil kot da bi bil sam svoj trener. Z "Maximise, MassiMaze" bi usloganil to tvojo pretkano strategijo, če mi dovoliš, da sem malo poceni kreativen. Kaj bi se torej trudila s kolumnami, glavo mi raje kar napiči na kol. Kolumna se že itak premeče v um na kol. Zmagal si, ker ima sistem, ki ga po tvoje predstavljam prav jaz preveč mankov, manijakov in money-jakov, da bi bilo o možnosti dobrega tu sploh mogoče razpravljati. Označen kot "zlo" se ti pa ne maram dobrikati za milostno šamponiranje in izpiranje. Čeprav mi z (w)indijskim pregovorom nudiš priložnost, da se potrudim, kljub temu nisem človek, ki bi tekmoval za slabe uvrstitve.

Še na hitro... Tudi za Slovenijo se zdi, da bomo, ne drugo, ampak tretjeuvrščeni. A Slovenija ima talent. (No pun intended.) Zato ga jaz ne dajem v narekovaje, saj se mi zdi, da je naša edina resnična valuta. Seveda lahko talent in kreativnost (kako priročno, mar ne?) pripišeš tudi tistim, ki so v tej državi odgovorni približno tako kot so odgovorni z verige strgani psi in psice v času gonitve. Zato lahko rečeš tudi, da so se vstaje zgodile zaradi kreativne zlorabe politične moči talentiranih pokvarjencev v zadnjih dvajsetih letih. A vstaje se niso morale zgoditi zaradi kreativnosti in talenta omenjenih, ampak zaradi latenta. In ta je v Sloveniji res zajeban bav-bav. (Kot Bavčar, za katerega, spoštovani N'Toko dvomim, da dobro spi.) Torej, zdi se mi, da smo skrajno zabluzili zato, ker smo kot narod lahko zgolj pohlepni ali zgolj pohlevni. Protesti so se zdeli lep dokaz, da znamo obračunati z obema pojmoma in si počasi pogledati v obraz. A oprosti, takoj ko smo, pardon, k temu se več ne smem prištevati - takoj ko ste odvrgli oklep, je na delu že spet pohlep, saj protesti kar naenkrat pripadajo zgolj nekaterim. Dajmo vsi po vrsti malo odrasti. Lepota Slovenije je, da lahko vsi že v pleničkah segamo po krmilu.

Ob pronicljivi analizi in prijaznih Top5 nasvetih, kako se lahko prikupim kritični javnosti, se pa mestoma še spozabiš. Tako mi daješ še napotke v imenu ljudstva. Tu si, dragi N'Toko, obuvaš prevelike čevlje. Charlie Chaplin si jih je nadel z razlogom. Zato, da je učinkovito zabaval množice in zato, da je bil všečno karikiran. Če pa hočeš biti alfa kritičen, ali v tvojem primeru - če moraš biti alfa kritičen, pa naj te korak le ne zanaša v takšne očitne, čeprav - kot midva narcisa dobro veva - mamljive pasti.  

Da ne bova s kazanjem prstov spet pristala v rdečih obratih, ti, dragi rdeči brat, čestitam za zmago, za tvoje izvrstno polemiziranje in za tvoje preproste zaključke. Ne razumi narobe, to je vrhunski kompliment. V mojem svetu se preproste stvari namreč najbolje prodajajo. Natežje je biti kakovostno pop in tvoja formula odgovorne in pravične prihodnosti se lahko dobro prodaja. Če boš pri tem kdaj rabil tudi tržnokomunikacijsko pomoč pa veš, kje laj(k)am.

Počuti se dobrega, Aljoša.



torek, 23. julij 2013

UPORNOGRAFIJA - odprti odgovori N'toku



Spoštovani N'toko,

hvala za tvoje odprto pismo. Pismopisje je v času, ki ga definira 140-znakovna, vsepovprek interakcija in instant adrenalinska vnema hejtanja ali lajkanja, lepa vrlina. Še lepša izmed teh naglo izginjajočih džentelmanskih je pa kritični razmislek in poziv h konstruktivnemu dialogu. Ta besedna zveza mi - kot tebi moj spot - prebavila sicer zvrtinčni v divjo centrifugo, saj je pri nas zlorabljana približno tako, kot so azijski delavci na tehnoloških plantažah.
A vseeno, konstruktivni dialog sem naivno pričakoval že na začetku Itak kampanje. Kako epsko sem se zmotil. Ko si bil ti nekaj tednov za tem vnet apostol vznikle anti-kampanje, je bilo jasno, da je sentiment kritične in "kritične" javnosti (dovoli, da ti ponovno uporabo narekovajev pojasnim nekoliko kasneje) popolnoma trigger-happy in da ostro oko protestnikov zre po cevi navzdol, roka, ki pa o tem ne tvita, pa išče naboje. Repriza vstaje. Tokrat sede.
Najbrž boš razumel, da omenjeno anti-kampanjo težko dojemam kot konstruktivno ali legitimno kritično, saj sem zagovornik spoštovanja osebnega dostojanstva. Ker se zavedam, da je Itak spot koga užalil, bi v tem primeru lahko minimalni odmerek empatije pričakoval tudi od vseh zagovornikov pravičnosti in konstruktivne kritičnosti, ki ste s tem zadivjali po družbenih omrežjih. Če bi, zgolj hipotetično, veliki politični sloganopisec Janša koga preimenoval tako, kot so kvazi-anonimni ustvarjalci Plitaka mene, bi Twitterjevi serverji od silnega pogroma levičarske kritične scene kratkomalo pregoreli, Nataš Pirc Musar bi pa pritožbe morala odmetavati z lopato za sneg. Iskreno, če ne bi bilo tega poceni hejt materiala, bi bila to lahko duhovita anti-kampanja, zdaj je pa pač hate-page. Pa ne, da sam ne bi znal prejeti kakšne klofute (nenazadnje sem iz Prekmurja, kjer nas večina bolj kot z nadmorske višine 0 izhaja iz točke 0). A ko so soavtorji anti-kampanje tisti, ki priimek moje družine plehko spreminjajo vsakič, ko je nastopajoči v mojem oglasu slučajno podoben meni, če tvitam o obisku za rakom obolelega prijatelja na onkološki kliniki, ali če imam globok izrez na majici, potem težko rečem, da gre tu zgolj za konstruktivno protikampanjo za Itak.
Nočem delati po nareku in ne maram uporabljati narekovajev. A včasih je to neizbežno. Izvoli torej prej obljubljeno pojasnilo o moji uporabi narekovajev. "Kritični" so bili tisti, ki si na družbenih omrežjih za sredinsko ime nadanejo "ZOMBI", nato s hejtersko naslado razširjajo "kritično" vsebino in mi z veseljem otroka, ki mu je ostal zadnji kos torte kažejo sredinca. Vse to je sicer legitimno, a v trenutku ko pri nekaterih njihov Facebook profil pravi, da so zaposleni v Studiu Moderna, to postane sila smešno. Zaposleni so v zibelki, ah, kaj zibelki, v prototipu kontejner kapitalizma, kjer se izdelke s Kitajske masovno prodaja s TopShop oglasi. (Ta primer z vsem dolžnim spoštovanjem do omenjenega poslovnega subjekta navajam zgolj zato, da pojasnim svetohlinje "kritične" javnosti.) Če so me nekateri pozvali k samorefleksiji, moram priznati, da so kakšni v njihovih lastnih vrstah precej slabo samoizprašani. Spraševal si me pa o tem, zakaj sem v svoji kolumni v narekovaje zaklenil besedo "ozaveščeni". Vsebino so namreč zelo "ozaveščeno" širili tudi grafični oblikovalci, ki se ob sobotah v svojih novih mercedesih na tržnico v Udinah odpravijo zgolj po porcijo rib, saj po njihovih besedah ljubljanski tržnici pač ne gre zaupati. Pa ne bom zdaj kot slovenski politiki, ki svoje retorične grmade zakurijo z najcenejšim gorivom, tj. s skrajnimi primeri prakse nasprotnikov, ki so lepozveneči populistični očitek. Mogoče si mojo kolumno površno prebral, a protestnikov nisem označil za šik šikanerje, saj sem povedal, da sem se protestov, tako kot 99% ostalih, udeležil zato, ker sem verjel, da se lahko nekatere stvari spremenijo.
Pri nas je z zvezdami križ, križev pa ne kujemo v zvezde. S simboli je torej vedno štala, saj so ponavadi preprosta ideološka nalepka, ki posledično virusno zaznamuje celo entiteto. So kot lepotna pika Cindy Crawford, ali - kar je že bolj bradavica, Enriqueja Inglesiasa, če dovoliš, da potencialnega bralca na tem mestu malo pozabavam. Franci Zavrl je zagotovo simbol Pristopa. A Franci Zavrl ni Pristop. Pristop je tretja najbolje uvrščena neodvisna agencija za komunikacijsko učinkovitost na svetu, kjer nas je zaposlenih okoli 60 strokovnjakov za komuniciranje, med katerimi sta tudi dva registrirana lobista. Franci Zavrl je poslovnež in registriran lobist. Njegov odnos z Janšo je njegov, zato ga naj tudi sam komentira.
Zdi se mi, da živimo v dobi teflona, kjer se nič ne prime. Vse je hipno in mimobežno, edino oglasi za praške trdijo, da bo vaša Che Guevara majica vedno krvavo rdeča. Najbrž edina logika marketinga, ki bi jo potihem sprejeli tudi kritični v javnosti. Če Che Guevara ne bi imel svoje ikonografske tekstilne upodobitve (kot najbrž veš, so avtorju te kultne fotografije grdo odrekli avtorske pravice, pa se nihče ni kaj prida zavzel zanj), tudi njegov življenjepis ne bi bil tako privlačen. Grde resnice o lepoti simbolov. Simboli bolijo, zato so močno orožje.
Strinjam se s tabo - odnosi so od nekdaj potrošniška komoditeta. Medijski svet je kalibriran na visoke frekvence in je kot stroboskop v diskaču, kjer na vsakih par stotink le za hip uzreš nov obraz. Profilna fotka v živo. Misliš, da osebo poznaš, a o njej nimaš pojma. Tviti so zaradi svoje telegrafskosti prekomerno nabiti s patosom ali duhovičenjem, saj si odobravanja s favourite zvezdicami želimo kot froci v vrtcu. Facebook je ljudi spremenil v džankije brez droge, saj vsi rabijo svoj dnevni odmerek všečkov, da lahko mirno zaspijo. Ker je to za lastnike v Silicijevi dolini preživet model, ki ga poleg tega ne znajo celovito monetizirati, bodo Facebook v nadaljevanju razvijali v smeri diagnosticiranja bolezni, saj so opazili, da veliko uporabnikov o simptomih svojih bolezni razpravlja na FB-ju še preden se odpravijo k zdravniku. Facebook kot obvoznica uradne medicine. Najbrž ni težko sklepati, da se bo na ta model novih odnosov prisesala globalna farmacevtska industrija. Zato, da - tudi oglaševalci se ukvarjamo z etičnostjo izdelkov.
Z Itakovo anti-kampanjo si v paketu dobil tudi ozaveščevalno kampanjo o neetičnosti proizvodnje mobilnih telefonov. A glej ga zlomka, večina všečkov, hejtov, komentarjev kritične javnosti je bila poslanih prav s teh naprav. Zato je edina iskreno pofilozofirala Erika Johnson Debeljak, ki je proti koncu svojega teksta pozvala k bojkotu kar vseh mobilnih storitev.
Ko smo že pri bojkotu... Ta bi lahko bil najmočnejše orožje anti-kapitalistov pri klatenju ideologij in režimov s prestolov, zato mi je zanimivo, da si ti, dobro poznavajoč matriko sveta, kot headliner kljub temu nastopal na koncertu, ki ga je organizirala in financirala ameriška ambasada. Ne skrbi, ničesar ti ne očitam. Nenazadnje je bil koncert izvrsten. Izpostavljam samo dejstvo, da bi ti kritičen del javnosti lahko težil, da posredno promoviraš proameriške interese, monopolizacijo njihove kulture, pokvarjeno imperialistično politiko in lastnike azijskih plantaž mobitelov. Pa ti niso, ker si ti indie alfa subjekt, ker si vojs anti-establishmenta, ker si to zagotovo naredil, da bi zjebal sistem. Bojkot oz. kako za hip postaviti boj v kot.
Tako lahko vidiš, da ima za zavzetega, luknjeiščočega opazovalca tudi tvoje poslanstvo nekaj lukenj, ki lahko človeka pravtako pustijo zmedenega. Zmeda je pa včasih koristna, saj sili možgane v razmislek. Možgani so pa, kot dobro vemo, najbolj sebičen organ. Zahtevajo največ krvi, največ kisika in največ hrane. A zdaj po tej moji instant formuli zmeda torej sili človeka v sebičnost, sebičnost pa v tem času ne pomeni nič dobrega. Zato upam, da sva uspela zmedo vsaj malo ublažiti. Amortizerji pridejo dandanes zagotovo prav.
Naša edina dolžnost je, da udejanimo svoj talent. Pot do tja je pa prežeta z luknjami. Ker moraš biti osredotočen na le-te, na polena pod nogami in pasti samoustoličenih pastirjev, je pa v življenju pomembno le še to, da mirno spiš. Za to ne rabiš nujno Dormea, ampak predvsem čisto vest. Jaz imam sicer oboje. Zato interpretacije tega, kaj sem v resnici, polagam v vaše roke. Sploh zdaj, ko v moj svet prihaja bitje, ki mu želim brezpogojno posvetiti ves razpoložljivi čas in energijo. Če se torej kdo s hejtanjem mene posledično bolje počuti, je to razfrustriranje dobro, saj vsaj ne ustvarja dobička farmacevtski industriji. Če se komu zdi, da sem slovenskim vstajnikom ukradel stoletja staro ikonografijo upora, tudi prav. Če sem koga nehote užalil, se mu/ji iskreno opravičujem. Če sem pomagal prižgati vsaj eno vžigalico za ponovni vstajniški ogenj, sem pa vesel.

N'toko, v svojem pismu si mi želel podariti vojs. Hvala, a ga že imam. A kljub temu Marcel Mauss v svojem Eseju o daru pravi, da moramo darila po pravilih obligatornosti, recipročnosti in ekvivalentnosti vračati v enaki vrednosti. Zato ti jaz podarjam zgodbo. Čeprav jo že imaš. Zgodba je socialno lepilo, je neumrljiva snov, ki povezuje rodove in ohranja civilizacije, ter jih zavezuje k dobremu. Dandanes ljudje v 48 urah ustvarimo toliko informacij kot smo jih od leta 0 do leta 2001. A ustvarimo premalo zgodb. Vemo pa, da je za dobro zgodbo nujno potreben koflikt. Večji kot je konflikt, boljša je zgodba. Zato mi je v čast in veselje, da smo ustvarli dober konflikt.

S spoštovanjem te pozdravljam in ti želim vse dobro,
Aljoša        

P.S. UNHATE oglas si napačno podnaslovil. To namreč ni Toscanijev oglas, saj z Benettonom že dolgo ne sodeluje več. Kampanja pa res prihaja iz Benettonovega kreativnega laboratorija Fabrica, ki ga je soustanovil Toscani.